Rok Žibert, enaindvajsetletni član članske ekipe KK Lastovka je sporočil, da bo do nadaljnjega košarkarske copate obesil na klin. Vest, da nas zapušča dober prijatelj in soigralec nas je vse presenetila.
V soboto je odigral zadnjo tekmo in zmago so soigralci posvetili njemu.
Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek intervju.
Koliko časa si treniral v Lastovki? Kaj ti Lastovka kot klub pomeni?
Pri Lastovki sem začel trenirati kot mladinec. Letošnje leto je moje 4. leto v klubu.
Lastovka kot klub mi pomeni veliko. Smo kot velika družina, predvsem pa je tu ekipa, ki me je dobro sprejela.
Pa soigralci? Je slovo težko?
S soigralci se zelo dobro razumemo, tako na igrišču, kot tudi izven njega. V ekipi so šale vedno dobrodošle. Tako je naša garderoba vedno polna smeha, dobre volje in pozitivnega naboja.
Slovo? Saj bom samo odsoten naslednje 4 mesece. Novica je bila za vse zelo veliko presenečenje. Njihov odziv je le še potrdil to, kar sem že prej omenil; da se odlično razumemo.
Ali boš še naprej v stiku s košarko?
Zagotovo. Košarka ni le igra, je veliko več. Je način življenja in ker sem živel košarko do sedaj bo zagotovo del mene tudi v prihodnosti.
Kakšna anekdota?
Skozi leta se jih je nabralo veliko. Preveč za tako kratek intervju. Vsaka je posebna in vsake se rad spominjam. Še rajši pa jih podoživljam v krogu soigralcev.
Kam odhajaš?
Iskal sem službo, ki bi me veselila. Tako sem se odločil služiti domovini. Sedaj grem kot kandidat na usposabljanje v Vipavo za poklicnega vojaka.
Se boš vrnil nazaj v Lastovko?
Ko se bom vrnil se bom zagotovo vrnil nazaj, ker vem, da me bo ekipa čakala in zopet sprejela.
Najlepša hvala za intervju in srečno!
Hvala vam in vsem, ki so verjeli vame, me spodbujali in mi bodo stali ob strani še naprej.
Pogovarjal se je: Matija Rakun
