»Tega pa poznam« so besede, s katerimi lahko opišemo sovaščana Jerneja Čada.
Ko se aktiven košarkar pri svojih mladih dvajsetih letih odloči, da se želi poizkusiti v trenerski vlogi, prevzame svojo prvo ekipo in pri svojih 26-ih letih trenersko vlogo začasno zaključi kot pomočnik trenerja reprezentance U16, vmes raziskuje še vpliv podnebnih sprememb na ogrožanje državne varnosti v Afriki, se zaveš, da pred teboj ne sedi običajen fant, ampak mož, ki ga vodijo izzivi in ki ne le želi, ampak že sedaj spreminja svet v katerem živimo.
Opišite nam, kako je potekala vaša košarkarska pot?
Moja košarkarska pot se je začela že v otroštvu. Košarko sem začel trenirati v košarkarskem klubu Domžale, kasneje pa sem se preselil v košarkarski klub Lastovka. Tam sem odigral praktično vse tekme, ki so potekale pod okriljem košarkarske zveze Slovenije v mlajših kategorijah. Ko sem začel nastopati v članski kategoriji, me je pa vedno bolj začelo zanimati delo trenerja. Tako sem pri 20-ih prevzel svojo prvo ekipo pionirjev v košarkarskem klubu Lastovka in tako se je začela moja trenerska pot. Ob treniranju otrok pa sem aktivno igral tja do svojega 23. leta.
Šport ima veliko večji vpliv na življenje kot zgolj skrb za zdravje, kakšno je vaše mnenje?
Se popolnoma strinjam. Šport ti prinese, predvsem v mlajših letih, tudi tisto socialno noto, predvsem te pa uči discipline na takšen in drugačen način. Zelo pomembno pri razvoju otrok je, da se učijo zmagovati in izgubljati. Odlika velikih ljudi je ravno v tem, da ko so poraženi, ponovno vstanejo in nadaljujejo svojo pot. Šport te nauči, predvsem ekipni, iz katerega izhajam, da znaš sprejemati mnenja drugih in sodelovati med seboj, obenem pa ima skoraj vsak v svoji karieri občutiti vlogo vodje – pa naj bo to na ali izven igrišča.
Kako bi sebe opisali kot košarkarja in kako kot trenerja?
Vedno sem bil pripravljen za zmago narediti vse. Enostavno sovražim poraz, sploh v trenutku, ko vem, da moja ekipa od sebe ni dala vsega, kar je sposobna. Kot igralec sem bil vedno pripravljen žrtvovati vse za ekipo. Kot trenerja pa se vidim v prvi vrsti predvsem energičnega in pa človeka, ki se rad uči iz dneva v dan.
Kako pri mladem igralcu prepoznate talent?
Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Nekateri igralci izstopajo že v mlajših letih, v tehničnih elementih igre in fizikalnih predispozicijah. Predvsem gre tu za večjo razliko. Kasneje pa se vidi in opazuje talent igralca v košarkarski igri. Trenerji imamo radi igralce s t.i. košarkarsko inteligenco, kar pomeni, da znajo brati in reševati situacije, ki se dogajajo na terenu. V zadnjih letih pa je košarkarska igra fizično tako napredovala, da tiste, ki so veljali za talente v mlajših kategorijah, enostavno ujamejo ostali pri starejših kategorijah. Brez ogromnega dela in odpovedovanja je zgolj s talentom težko računati na resno kariero.
Kako pri mladih igralcih trener pridobi avtoriteto?
Tudi tukaj, po mojem mnenju, ni »prave« poti. Ljudje smo si pač različni. Nekateri imajo radi bolj avtoritativen pristop, drugi bolj demokratičen. Sam pa mislim, da je avtoriteta ogromno povezana z zaupanjem. Če je vzpostavljen dober odnos trener-igralec-(starši) in lahko en drugemu zaupajo, potem ni nikakršnih težav z avtoriteto.
V samem športu ima največjo težo odnos trener – športnik. Trener lahko »naredi« uspešnega športnika ali pa ga lahko »uniči«. Ste opazili kakšne razlike med generacijami košarkarjev? Je vaša generacija, ko ste še aktivno igrali košarko, raje delala in trenirala kot zdajšnja generacija?
Veliko je govora tudi znotraj trenerskih krogov glede tega. Kljub temu, da se vsaka generacija razlikuje na svoj edinstven način, mislim, da se tisto splošno razmišljanje ni veliko spremenilo. Kdor je pripravljen delati in vlagati v šport, bo vlagal. Vsi smo zmeraj nekje v svojem življenju iskali bližnjice in upali, da bo nekaj padlo z neba. V športu tega ni. Se pa pojavi problem, ko imamo otroke, ki si želijo vlagati v šport, pa jim okolica ne omogoči dovolj kvalitetnega dela. Je pa res, da imajo današnji otroci več možnosti (tudi izbire) in nekako v športu ne vidijo edine možnosti za napredek v svojem življenju, kar je bila zgodba prejšnjih generacij.
Vsak pomočnik ima določeno vlogo. Kakšna je bila vaša vloga pomočnika trenerja reprezentance U16?
V prvi vrsti sem skrbel za analitični in organizacijski del reprezentance. Veliko dni in noči sem presedel pred računalnikom in gledal ter skupaj s štabom ugotavljal, kje imamo še rezerve in kaj še lahko izboljšamo. Iz organizacijskega dela pa predvsem to, da je vse teklo gladko in da igralci niso potrebovali razmišljati o ničemer drugem kot le o košarki.
Kako je prišlo do dogovora o sodelovanju?
K sodelovanju me je povabil glavni trener Dejan Gašparin. Skupaj sva prej sodelovala že v klubu. Poznava se, veva kaj lahko dava ekipi in tako se mi ni bilo težko odločiti.
Se košarka še »špila«? Verjetno ne bo nikoli prekosila nogometa, a…
Vsi ti športi naj bi izginjali iz ulic. Nisem prepričan, da je to ravno res. Košarka je še zmeraj zelo zanimiva. Res je, da so igrišča bolj prazna, kot pa so bila nekoč. Če pa pogledamo, koliko ekip sodeluje na različnih profesionalnih in rekreativnih turnirjih 3vs3, potem vidimo, da se košarka zelo veliko igra. Na svetovni ravni naši košarkarji dosegajo imenitne rezultate in upam, da se bo to še nadaljevalo.
Ali v sodobni košarki obstaja kakšna nova šola, nov trend načina igre?
Trendi v košarki se seveda spreminjajo. Današnja igra temelji veliko bolj na fizični pripravi kot pa nekoč. To je na nek način vpliv tudi NBA. Sam sem vedno rajši gledal košarko iz Litve in pa področja bivše Jugoslavije, saj so s svojimi šolami vedno našli recept, da so konkurirali na svetovni ravni, kljub slabšim fizičnim predispozicijam.
Kakšen navijač ste in za koga navijate?
V večini primerov zelo energičen navijač. Zelo rad spremljam slovensko reprezentanco. Drugače pa v prvi vrsti navijam za Slovenijo in slovensko košarko. Ko igra ekipa na mednarodnem tekmovanju, vedno navijam za »naše«. Bi si pa izjemno želel ponovno močnega slovenskega evroligaša, saj bi za ljubitelje in slovensko košarko to ogromno pomenilo.
In še nazadnje, načrti za prihodnost, želje, vizija?
Trenutno se ne ukvarjam s košarko, ampak sem na popolnoma drugem področju. Sam si želim, da v bližnji prihodnosti spet delujem aktivno v košarki. Želim pa si, da bi se dobro delo trenerjev v mladinskih kategorijah poznalo tudi na članskem nivoju. Imamo igralce, ki si želijo in zaslužijo priložnost, treba je biti le malce bolj potrpežljiv in prepričan sem, da bomo lahko čez nekaj let te fante videli na svetovnem košarkarskem odru.